Pia

Dva volka
Nekega večera je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnučku o bitki, ki se dogaja znotraj nas.
Rekel je, ‘moj vnuk, ta bitka stalno poteka med dvema ‘volkovoma’ znotraj vseh nas .
Eden je hudoben. Jezen je, nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje,
pohlepen, aroganten, samo pomilujoč, kriv, zamerljiv, ima občutek manjvrednosti, laže, je lažno ponosen, ima občutek večvrednosti in egoističen.
Drugi pa je dober. Vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen,
prijazen, dobronameren, empatičen, radodaren, resnicoljuben, sočuten in zaupa.’
Vnuček je razmišljal o tem in vprašal dedka:

‘Kateri volk pa zmaga?’

Dedek je preprosto odgovoril: ‘Tisti, ki ga hraniš.’

Antična pravljica govori o bogu, ki je ustvaril popolnega človeka z dvema paroma oči, ušes, rok, nog… Gibal se je spretno na zemlji, na vodi in v zraku, ter s svojo popolnostjo ogrožal samega boga. Ta ga je v strahu, da bi mu zavladal, presekal na pol. Na “moško” in na “žensko” polovico. Ker pa je bil bog tudi srčno dober, jima je na svet poslal ljubezen, da dve polovici, vsaj včasih in začasno, spet združi v celoto.

Dva zbiralnika vode sta stala nekaj deset metrov drug od drugega. Gledala sta se in včasih malo poklepetala.

Bila sta zelo različna.

Prvi zbiralnik je bil popoln. Kamni njegovih sten so bili čvrsti in med seboj dobro povezani, tako da niso prepuščali nič vode; zaradi njih se ni izgubila niti kapljica dragocene tekočine.

Drugi zbiralnik pa je imel razpoke, ki so bile podobne ranam, in iz njih so tekli potočki vode. Prvi zbiralnik, ponosen in vzvišen zaradi svoje popolnosti, je stal čist, nedotaknjen. Samo kakšna žuželka ali kakšen ptič sta se mu včasih približala.

Drugi zbiralnik je bil pokrit s cvetočimi grmički, ki so se vedno znova odžejali z vodo, ki je curjala iz razpok. Žuželke so neprestano brenčale okrog njega in ptice so si tam naredile gnezda.

Ni bil popoln, a bil je zelo zelo srečen.